Prvi mednarodni tabor AQUALUTRA

»Pisma iz mojega stolpa«, napisana v samoti Vidrinega centra na Goričkem, se kopičijo v moji Toshibi in nikakor ne ugledajo luči interneta. Globoko v sebi vem, zakaj. Eden od razlogov leži za vedno pokopan v gozdu, ne več kot lučaj oddaljen od moje sobice v stolpu...Tudi to bo nekoč tako ali drugače privrelo na dan. A zdaj ni čas za raziskovanje skrivnosti smisla življenja, temveč za akcijo: organizacija tabora mladih ljudi iz tujine je resna zadeva. Prav zaradi omenjenih globin in trinajstletnega spomina do skromnih začetkov Inštituta LUTRA naj mi bo ob pisanju vtisov s tabora (kar imam za svojo zadolžitev za naslednjih štirinajst dni) dovoljena nekoliko bolj osebna nota. Če bi kdo zahteval drugače, bi se pisanju uprla. Z velikim veseljem namreč izkoriščam možnost, da lahko kot vodja in ustanoviteljica na spletnih straneh svoje organizacije objavim, kar se mi zapiše, ne da bi bilo pisanje predmet uredniške manipulacije in (pogosto) šablonskih lektorskih posegov. To sicer lahko zveni samovšečno, celo drzno, saj postavlja avtorico samo na uredniški piedestal. Toda kolikor se spominjam, s tovrstnih višin nikoli nisem želela sestopiti, temveč so me sestopili drugi...