Polhov škorenj po Erjavcu
Prejšnji večer je po dolgem vročem dnevu, preživetem na avtocesti, moj mobilni telefon ostal v avtomobilu. Ni se mi zdelo verjetno, da bi me kdo pogrešil, vendar nikoli ne moreš vedeti, kdaj bo kakšno vidro povozil avto in naš VIDRAFON je vezan na moj osebni telefon. STOPVIDRA, to je ob vsakem času mogoče. Torej je bilo treba po telefon.
Ko sem odprla voznikova vrata (seveda, nezaklenjena, kot navadno), se mi je zazdelo, da slišim čudne prasketajoče zvoke; spominjali so na odpenjanje ježkov na supergah. Gotovo je prepih, saj neprestano puščam odprta okna. Ko sem odprla zadnja vrata, da bi pobrala še nekaj parov čevljev (še vedno bi jih vsaj pet ostalo v starem terenskem »nosorogu«), je prasketanje postalo izrazitejše. Spomnila sem se drobne miške, ki je pred leti ves teden bivakirala v avtomobilskem prtljažniku, preden se je rešila z vratolomnim skokom mimo mene na vrt. Nekaj živega je v tem avtu, sem si rekla in skočila v hišo po baterijsko svetilko. Posvetila sem na zadnje sedeže. Namesto psičke, ki običajno kraljuje na vsej klopi, je tam sedelo drobno sivo bitjece s košatim repkom. Velike, črne oči so se svetile v soju svetlobnega snopa, nenavadno dolgi brki pa so živčno pomigovali, da bi zaznali morebitno nevarnost. Polh! Prav majhen je bil in videti je bil bolj zvedav kot prestrašen. Hej, pozdravljen mi bodi, nergavi sivosuknjik!, sem ga pozdravila v Erjavčevi maniri. Naj ti letos obilo obrodita gabrica in bukvica! No, v goričkih gozdovih bo gabrice letos zagotovo dovolj, namesto bukvice pa bo treba shajati z želodom, lešniki in kostanji, kajti bukev ni ravno značilna drevesna vrsta tod okoli.
Zapis o polhu je moj najljubši del nekdaj znamenitih, danes pa prepogosto pozabljenih Erjavčevih Domačih in tujih živali v podobah. Kako tudi ne, saj ga je Fran Erjavec opisal izvirno, po svoji izkušnji, poleg tega je Notranjska »locus tipicus« navadnega polha (Glis glis), torej kraj, od koder je bil izvirno opisan. Mali sivosuknjik, ki me je presenetil v avtomobilu sredi Goričkega, me je za hip zanesel v moje uredniške čase, skoraj dve desetletji nazaj; spomnil me je na pravcato jezikovno vojno, ki sva jo imela z spoštovanim jezikoslovcem, prof. Janezom Dularjem glede Erjavčevega jezika. Pri Mladinski knjigi sem tedaj pripravljala moj zadnji »projekt«, ki sva ga zasnovala z dragim Markom Aljančičem, slovenskim naravoslovcem par excellence: prenovo Erjavčevih Živalskih podob, pravzaprav, če smo natančni, njihovo prvo izdajo v eni knjigi. Zastarele izraze, ki so povečini izhajali iz drugačnega zapisa izgovarjave ali pa so bili hrvatizmi (npr. solnce) je bilo res potrebno posodobiti, vendar pa hkrati rahločutno ohraniti Erjavčevo sočno besedišče - da se bo čutil utrip konca devetnajstega stoletja, opis živali pa bo vendarle tekoč in berljiv. Ukvarjali smo se z vsakim izrazom posebej, še danes jih veliko vem na pamet. Tudi gabrica in bukvica sta med njimi, saj je obstajal dvom, da bodo današnji bralci dojeli, da so to drevesni plodovi gabra in bukve. Toda nisem si mogla pomagati, gabrica in bukvica sta pomislekom navkljub ostali - in vsaj v literaturi preživeli - tako kot sivosuknjik.
Kljub oddaljenosti Erjavčevega časa se je iz njegovih podob še vedno mogoče marsičesa naučiti in si zaradi lepega pripovednega sloga tudi zapomniti, česar za prenekatero današnje besedilo, namenjeno naravoslovnemu izobraževanju, ne bi mogli trditi. Fran Erjavec, o katerem smo v šoli slišali izključno pri slovenskem jeziku in prav nič pri biologiji, je bil vendarle profesor naravoslovja, povabljen celo na vseučilišče v Zagreb. Njegove Podobe so bralci nestrpno pričakovali, ko so izhajale v Večernicah pri Mohorjevi založbi. Zanimivo bi bilo izvedeti, koliko izvirnih slovenskih knjig dandanes izide v nakladi, višji od 20.000 izvodov in so razprodane ...
Erjavčeve Domače in tuje živali v podobah, izdane leta 1995 pri Mladinski knjigi, niso imele te sreče. Zaradi nerazumevanja založbe, ki jih ni promovirala na primeren način, so se prodajale za ceno, nevredno nacionalnega pomena te literature, veliko knjig pa je obležalo v skladišču. Nazadnje so jih menda peljali na razrez v Vevče, osnovnošolci pa še danes ne vedo, kako je pisal Fran Erjavec o živalih. Njegovo »pravo« literaturo, črtice in povesti (Hudo brezno ali Gozdarjev rejenec, Huzarji na Polici, Zamorjeni cvet ipd.) je znan slovenski jezikoslovec in nekdanji predsednik jezikovnega razsodišča po pravici označil za preživeto in nevredno ponatisa, vse drugače pa je z njegovimi podobami živali. Tu je bil na varnih tleh svoje stroke, zato je lahko dal poleta tudi svoji literarni žilici.
Med mojim ekskurzom v uredniške čase je mali sivosuknjik spretno skočil na sedežno naslonjalo in nato na strop vozila, kjer je obvisel z glavo navzdol in me radovedno opazoval. Skušala sem ga spraviti na prostost, vendar nama je to uspelo šele po dolgem lovu po avtomobilu, ko mi je končno skočil na glavo, od tam pa stekel po rami in po moji nogi, ki je molela iz avtomobila - v temno noč.
Šele naslednjega dne, ko sem preverjala, če je v stranišču za obiskovalce vse tako, kot mora biti, sem ugotovila, da je potrebno temeljitega čiščenja - pa ne morda zaradi nemarnih obiskovalcev, temveč po zaslugi še bolj nemarnih polhov, ki so ponečedili prav vse, od umivalnika do metle, največ drekcev pa je bilo ob lovskem škornju. Očitno ne znajo angleško, sicer bi prebrali napis, ki je na vratih še od lanskega mednarodnega tabora: Please, keep the toilet clean! In tedaj se mi je posvetilo: polh si je za topel in suh brlog izbral škorenj, v katerem je prespal ves dan, ponoči pa je skozi okno hodil na »pašo« v gozd ob našem centru, kjer mu »gabrica obilo rodi«. Tako, pa smo ga ujeli, nočnega rogovileža! Ko sva z direktorjem odhajala na teren na avtocesto, je soprog nič hudega sluteč pobral svoje škornje, shranjene v stranišču, in jih skupaj z zaspancem postavil v avto. Polh pa je imel neizmerno srečo, da je z nama potovala tudi psička, saj sva ves dan pazila, da je bil avto v senci in okna odprta. Tako je nekuhan in nepečen srečno prespal dan v škornju, zvečer, ko se je odpravil na pohajkovanje, pa se je znašel v pasti ... Tokrat ga je rešil pozabljen mobilnik.
Toda največje presenečenje me je šele čakalo. Naslednjo noč, oblito z jasno mesečino, me je prebudilo glasno škrebljanje in cviljenje pod streho stolpa, prav pred odprtimi vrati na teraso. Pes je spal kot ubit. Tiho sem se splazila do vrat in razprla žaluzije. Na stojalu za sušenje perila pred vrati je, očitno prav dobre volje, v luninem siju telovadil mali akrobat in s košatim repom lovil ravnotežje. Kot bi se veselil življenja in gabrice in bukvice in vseh dobrot, ki ga čakajo v gozdu! Prizor, da še zdaj nisem popolnoma gotova, ali sem ga zares videla ali je zaživel samo v sanjah tiste jasne noči. Kakorkoli že - srečno, sivosuknjik! Na Goričkem se ti ni bati divjih polharskih noči, kajti tu le redki ljudje vedo, da živijo skupaj s temi ljubkimi živalcami, kaj šele, da bi jih lovili, kot je to še navada - ali bolje, tradicionalna kruta razvada - na Dolenjskem in Notranjskem.