5 - Afrika, moja Afrika na Goričkem
Petek je na moč delaven. Čmrlji hotel dobi streho, trst, ki smo ga pripeljali iz jezera v soseščini, dobi novo rastišče v rastlinski čistilni napravi. Zvečer bi od prijetne utrujenosti skorajda pozabila na mleko. Ponj je treba h Kerčmarjevim na sosednji grič, enega od devetih, po katerih so raztepeni Križevci. V kanglicah, na kakršne smo v mestni civilizaciji že pozabili, me čaka še toplo mleko večerne molže. Nič ga ni ostalo za mlekarno. Samo liter ali dva se pač ne splača voziti tjakaj, pri tako nizkih odkupnih cenah še sploh ne. Pa smo vzeli vse. Od petih litrov zdaj komaj še kaj ostane za kisanje. Dekleta so navdušena nad toplim napitkom, za katerega gretje nismo porabili niti ene samcate kalorije. Krave so to opravile mimogrede, medtem ko so prežvekovale dišeče seno. CO2 odtis nič, če odštejemo še vožnjo v zbiralnico mleka, ki je ni bilo. No, namesto tega smo se pripeljali tisti kilometer mi.
V našem Vidrinem centru res ni, da bi se hvalili z dobrim signalom mobilnih telefonov, toda v soboto dopoldan mobilniki zvonijo, da je veselje. Kako da se pride do tega centra, sprašujejo iz Voluntariata v Ljubljani pa potem še posebej iz »Zavoda za globalno učenje in razvoj projektov«, ki bo v goste pripeljal Afričane, z muziko in kuhinjo vred. Obeta se »afriški popoldan« na Goričkem, zato povabimo vse znance in prijatelje iz bližnje in daljne okolice. Po natančnih navodilih, do kod po avtocesti, kje levo in kje desno se afriški popotniki znajdejo v Križevcih pri Ljutomeru... Še telefoni in navodila (le zakaj smo na našo spletno stran pripeli podroben zemljevid, po katerem je naš prostovoljec Sam iz Belgije brez spraševanja pripeljal pred center?) in nato kmalu pet avtomobilov pred našim centrom. Izkrcanje družin: nekaj Slovenk, poročenih z na moč različnimi Afričani in z neprekosljivo čokoladnimi malčki, afriška teta iz Francije in še nekaj temnopoltih spremljevalcev, ki pa kmalu, brez predstavitve ali vsaj pozdrava izginejo neznano kam. V kuhinji v trenutku nastane kaos, čeprav prosimo, naj gostje brez potrebe tja ne hodijo, ker je majhna in še sami komaj shajamo. V skodelicah, strogo namenjenih čaju, se pojavlja kislo mleko, kar skoraj kritično zmoti moj čut za red, ki je kljub kupom nepospravljenih papirjev pri nekaterih rečeh neizprosen. Vnaprej napovedani urnik je postavljen na glavo, gostje so lačni, čeprav je med delavnicami predviden le petnajstminutni odmor, piknik pa zvečer. Zmeda je popolna, kri pod vreliščem, posebno še, ko nam organizator da vedeti, da sprememb ne bodo upoštevali. Kakšnih sprememb, saj so urnik predlagali sami, po mejlu, zdaj pa ga spreminjajo?! Delavnica, pravzaprav pogovor z našimi taborniki, se najprej odvija na prostem, nato v največji vročini na sobotno popoldne, ki naj bi bilo prosto za tabornike in organizatorje, poslušamo precej amaterske in osebne predstavitve življenjskih zgodb in običajev iz različnih afriških dežel - Gane, Kameruna in Zimbabveja. Še dobro, da v centru ni televizije (ker pač ni signala), ki vsak dan prinaša v domove odlične dokumentarce z vsega sveta... tako je powerpointova predstavitev kar sprejemljivo nadomestilo. Toda vneto zatrjevanje predavatelja (je to res, kajti naši taborniki njegove nerazločne in hitre angleščine z naglasom prav nič ne razumejo?) iz Gane, kako da je moški v njegovi deželi tam zgoraj (odločna gesta z roko navzgor) in ženska tam spodaj (podobna gesta, zdaj navzdol), je ob peti ponovitvi vendarle preveč - naš Španec Juan protestira, da takih zgodb o neenakosti spolov v Evropi ne bomo poslušali, saj je neenakopravnost spolov pri nas že zgodovina; celo več, pri vseh projektih (tudi prostovoljstvu!) moramo brezpogojno zagotavljati enakost spolov.
Kaj nas je pravzaprav tako razburilo, saj vemo, da v afriških skupnostih večinoma dominirajo moški? Ne moremo se znebiti občutka, da predavatelj iz Gane globoko v sebi soglaša s socialnimi zakoni, o katerih pripoveduje. Seveda, saj prav iz takšne skupnosti izhaja. In zakaj bi jim mi, Evropejci in zahodnjaki, vsiljevali naše gledanje na različnost spolov? Je naš pogled res naprednejši, pravičnejši? Za naš geografski, kulturni in socialni prostor da, za njihov - kdo ve in kdo ima pravico soditi? Spomin ves čas uhaja k nečemu znanemu, nečemu že videnemu, čeprav Afrike še nisem doživela. Seveda, k Beli Masajki, avtentično in iz prve roke, čeprav tudi amatersko napisanemu romanu, pravzaprav dnevniku o življenju v Afriki in težavah, ki kljub veliki toleranci in razumevanju neminovno spremljajo srečevanje različnih kultur v zakonski skupnosti. Intimno se vsakemu od nas, ki poslušamo in opazujemo »predavatelje«, zastavlja vprašanje, kakšno usodo bodo doživele te mlade skupnosti, ki jih gledamo pred seboj... In zakaj se ne bi smeli spraševati? Vprašanja so prinesli prav oni sami s svojim prihodom, nastopi, razkritimi zgodbami in vedenjem ter sprožili vrsto nasprotujočih si ugibanj. Sami so namreč najpristnejša delavnica, izkustveno učenje (kar je zapisano v programu delavnice) o rasni in spolni ter še kakšni drugi diskriminaciji, pa če se tega zavedajo ali ne. Toda še marsikaj se morajo tudi sami naučiti, preden bodo lahko legitimno poučevali druge, predvsem že značajsko zgrajene in ozaveščene mlade ljudi, tako tujce kot člane naše nevladne organizacije, ki so si prostovoljstvo izbrali za način preživljanja svojih počitnic. Napisati program »medkulturnih delavnic o Afriki in njeni kulturi« za pridobitev sofinanciranja Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti je namreč eno, izvesti vse zapisano pa nekaj popolnoma drugega. To vemo tudi mi.
Serge se je medtem spretno in prijazno vrtel med lonci v kuhinji, naša Tatjana pri žaru na prostem. Na skupnem pikniku na prostorni terasi ob okusni afriški hrani in Tatjaninih slovenskih mesno-zelenjavnih umetnijah je napetost popustila. Posebej veseli smo naših gostov iz okoliških vasi, ki so prišli na afriško popoldne - nihče praznih rok. Nastop dueta afriških bobnov (članov napovedane štiričlanska skupina KESUKOZI) ob razsvetljavi sveč očara poslušalce in prežene še zadnje zadrege in zamere. Multikulturnost je dosežena in pozno zvečer se po plesu ob DG-jevi afriški glasbi prijateljsko razidemo.
Naslednjega dne nas šofer kamiona, ki pripelje mivko - donacijo Keme iz Puconec - za naše doskočišče skoka v daljino komajda najde, saj mu domačini v Križevcih zatrjujejo, da tam pri vidrinem centru že ne bo pravi kraj, kaj bi le oni z mivko, saj imajo zdaj črnce in bobne...