2 - Vsak začetek je težak

Tabor se je konec drugega delovnega dne razmeroma pozno pogreznil v temo; samo še v mojem stolpu gori zastrta lučka in privablja nočne obiskovalce. Kar veliko jih je tu na Goričkem, kjer je nebo še temno in gosto posuto z zvezdami. Najbolj so mi všeč zeleni: elegantne tenčičarice in travnato zeleni nočni metulji, ki me, biologinjo, spravljajo v obup, ker jim ne poznam imena. Toda, bi rekel kolega algolog (ki sicer odlično pozna metulje), jaz sem za alge... Jaz pa za vidre, dodajam.

Naporen dan je za nami. Po začetniških nerodnostih in zadregah v sporazumevanju in spoznavanju med sotrudniki tabora so se stvari počasi utekle, največ po zaslugi obeh Lutrinih deklet, Tatjane in Marjetke, njune neizmerljive energije in dobre volje. Takšno ekipo si lahko vodje organizacij samo želijo. Nobeni tečaji, seminarji in delavnice, na katerih predavajo »management« (oh, kako nepogrešljiva in obrabljena tujka!), vodenje in motivacijo ter kar je še teh novodobnih učenosti, ki jih bojda mora obvladati vsak voditelj, ne pomagajo, če nimaš dobre intuicije pri izbiri sodelavcev. In sreče, seveda, te je treba veliko mero. Temu daru smo v založništvu rekli »uredniški nos«.

Priznam, da sem na začetku obupovala in se nekajkrat zalotila, ko sem si rekla, da grem kar domov (kateri hudič že me je gnal na to galejo?). Pritisk skrbi, kako bomo, popolni tujci, ki se prvič srečajo in bodo skupaj ob delu preživeli dva tedna, uskladili svoje želje in pričakovanja, kje bom staknila denar za preživetje tako številne druščine, ko pa še zadnjih plač nismo mogli izplačati, kaj bo doma v Ljubljani, ko me dva tedna ne bo, je bil prevelik, da bi popustil kar po prvem večeru. Ali naj res žrtvujem počitnice, ki si jih nisem privoščila desetletje, za prostovoljski tabor? Mladi ljudje, ki so se odločili in pripotovali na Goričko od daleč, so konec koncev tudi na počitnicah - delovnih, no, in malo tudi zabavnih. Zdaj so tu in zanje smo prevzeli odgovornost. Bom pa še sama poskusila z delovnimi počitnicami - malo drugače.