7 - Nedeljski zajtrk drugič - obračun z dodano vrednostjo

Drugi teden prostovoljskega tabora je minil, kot bi mignil. Vsak dan sem skušala zvečer zapisati dnevniške vtise pa zraven omagala in se, še zmeraj z dlanmi na računalniku, zbudila sredi noči, ko je že vse potihnilo; le še moja glinena Pomelajeva svetilka s senčnikom iz koruznega ličja je svetila, čepeč v soju njene svetlobe pa me je očitajoče gledala najlepša mala plastika vidre pod soncem, nastala pod spretnimi rokami našega švicarskega prijatelja Uelija Iffa, ki je bil glino zanjo skopal kar z brega Peskovskega potoka. Tako je v celoti ohranil njeno avtentičnost, tako v pogledu materiala kot vidrinega življenjskega prostora. Kako nezmotljivo je ujel njeno živahno pronicljivost, značaj sposobnega plenilca, ki mu je lov šala in zabava.

Tako se lahko končni vtisi strnejo šele dve nedelji po zajtrku prvakov na strehi centra - tudi zdaj prav tam, le sama ob kavi in brez Mlinopekovih jutranjih dobrot. Prostovoljski tabor je pač že mimo. Teden dni je že minilo, kar so zadnji prostovoljci odšli - Saro in Marka je odpeljala moja hči naravnost v Ljubljano, od koder sta nadaljevala pot v Španijo, obe neustavljivo delovni Čehinji pa se nista mogli upreti izzivu in ju je Tatjana odpeljala na bencinsko črpalko ob avtocesti - od tam pa avtostop naprej. Sam, ki ga je medtem doletela nova služba v Bruslju, je bil s svojim avtom in z obžalovanjem, saj je pri nas užival (in bil tudi na moč koristen), odšel že kakšen dan prej in mimogrede na vlak odpeljal tudi Juana. V soboto je ostala le še moja družina, ki mi je pomagala počistiti in pospraviti preostale reči in zvoziti nakopičene odpadke na ustrezna odlagališča (seveda, že davno prepolna).

In na koncu me, kot voditeljico organizacije prirediteljice, čaka neizbežna »swot analiza«, kot pač pri vsakem projektu. Kaj smo pridobili, morda kaj tudi izgubili? Kaj je šlo narobe in bi lahko bilo bolje, seveda, ob upoštevanju danih okoliščin? In še seštevek: se je »splačalo«?

Odgovori niso lahki in tudi ne enoznačni. Menedžer sodobne sorte bi hitro ugotovil, da finančnega profita ni in da se vsa stvar »ne splača«, kot se pri nas izkaže za večino reči. Ker se ne splača nič od tega, kar podjetje proizvaja, gre na koncu v stečaj, delavci pa na cesto. Menedžer pa, kakopak, k drugemu podjetju (ki je navadno že v ozadju). Toda Inštitut LUTRA je nevladna organizacija, ki ima drugačne cilje, kot so finančni profiti. In tudi na delo in življenje gledamo drugače. Zaradi naše poslovne in življenjske filozofije pogosto naletimo na razumevanje ljudi v okolici, tudi »poslovnih subjektov« in njihovih voditeljev, včasih pa se vendarle zgodi tudi, da naletimo na zid. Tudi tokrat je bilo tako. Prošnji za podporo tabora v materialni obliki (nikakor z denarjem!) so se odzvali domala vsi, ki smo jih nagovorili, skupaj vsaj 15. Njihove logotipe si lahko ogledate na tu . Samo največji prekmurski podjetnik je podporo odločno odklonil. To je visok izplen, bi suho rekli ekonomisti, posebno v času dopustov in vsakršne krize, ko je sponzorje zelo težko pridobiti. Da, res je, toda v ozadju so številne lokalne zgodbe in dolgoletna poznanstva, pogosto tudi intuicija, predvsem pa veliko pisanja, telefonov, pogovorov, obiskov... Spet smo pri ekonomiji. Se splača? Pošta stane 5 € (priložimo tudi poročilo in kakšno publikacijo), elektronska pošta je sicer brezplačna, stane pa čas, za telefon prištejmo nadaljnjih 10 € (saj ni le en klic, najpogosteje slišimo »pokličite kasneje«), k temu prištejmo še porabljen čas. Gorivo in čas za obiske in srečanja. Izdelki, ki jih naprošeni donirajo, stanejo v povprečju 50 € (na trgu, seveda). Logičen sklep: seveda se »ne splača«.

Ali res? Poleg tega, da smo dobili izdelke in/ali storitve, ki jih zares potrebujemo prav za ta namen (in torej nismo ničesar pospravili v žep), smo navezali nova dragocena poznanstva in obnovili stara; pridobili smo pomirjujoče zagotovilo, da nekdo ceni naše početje in ga podpira, ker soglaša z našim prepričanjem, poleg tega je to izrazil javno na spletu in še kje (nič hudega, če smo podpornika s tem promovirali). In še - vsakega posebej smo veseli in tega veselja nam ne more nihče vzeti! Niti država, slabša od mačehe. In ohranili smo svojo neodvisnost, da lahko povemo, kar čutimo in vemo in je treba povedati. Tudi tega nam v času interneta (čeprav ga v našem centru močno pogrešamo) ne more nihče vzeti.

Kaj pa oprijemljivi, materialni rezultati? Ogleda si jih lahko vsakdo, ki obišče Vidrin izobraževalni center na Goričkem, in se tudi kaj nauči. Rastlinska čistilna naprava, zgrajena za prečiščevanje komunalnih voda iz centra, je končno dobila epilog v obliki trstičevja in upravičila svoje ime. Do nje vodijo tudi stopnice, zložene iz jelševega lesa in stare opeke. Enake stopnice omogočajo zložen prehod iz nivoja centra na kak meter višjo teraso - travnik. Nerodno vzpenjanje po ilovnati brežini ni več potrebno. Po brežini zdaj tečeta dve vrsti lesenih klopi, obrnjenih proti centru. Tako smo dobili naraven amfiteater, ki lepo zaokroža družabni prostor v neposredni okolici centra. Končuje se z dvema manjšima klopcama ob novem ognjišču, ki smo ga že dodobra preizkusili. Nedaleč od ognjišča se pod skupino jelš skriva miza s stranicami in streho, napolnjena z ilovico. Tu se lahko igramo »kdo pozna sledi divjih živali«. Na nasprotni strani, pod gozdnim robom, stoji druga hišica - hotel za čmrlje, samotarske čebele in podobne žuželke, ki v naravi ne najdejo zlahka svojih prebivališč, zelo rade pa obletavajo naš leseni center in si tam iščejo stanovanje. Ne smemo pozabiti še komposta, visoko obpletenega z vejami in zraven kupa nagrabljene suhe trave, s katerim sproti zakrivamo kuhinjske ostanke.

Največji pridobitvi pa sta vsekakor steza za skok v daljino in lopa, namenjena shranjevanju orodja, koles in vsega, kar je potrebno za vzdrževanje hiše in v njej ne najde prostora. Posteljico za doskočišče steze, ki je dolga kar 12 metrov in široka 2, so naši prostovoljci izkopali z lopatami, kar ob zbiti ilovnati podlagi nikakor ni bilo lahko. Trije kubiki mivke, darilo Keme iz Puconec, so se v njej kar izgubili. Več popoldnevov in večerov je bilo potrebnih, da so najspretnejši taborniki iz desk izrezljali podobe živali - vidrinih sorodnikov in jih umetelno pobarvali. Svoje mesto so dobile na preprostem plotu ob doskočišču in zraven marko, do kod posamezna vrsta žival skoči. Absolutna rekorderka, edina, ki presega tudi Cankarjev slovenski rekord, je kuna zlatica z 12 metri. Koliko skočite vi? Za pol jazbeca? Poskusite!

Lesena lopa je bila že dolgo v naših načrtih, saj se je v centru nabralo že preveč stvari, ki vanj ne sodijo. Toda brez pomoči občine oz. občinskega komunalnega podjetja Pindža, samo s prostovoljci, lope ne bi nikoli postavili. Potreben je les, trdni temelji, streha s kritino, predvsem pa znanje, ki ga ne mi ne naši taborniki ne premoremo. Druga plat resnice je, da tudi brez tabora lope ne bi dobili, kajti župana smo prepričali in navdušili šele s svojo delovno vnemo, da je dal delavcem zeleno luč za gradnjo. Kje natančno naj hiška stoji, šef'ca? Izbrala sem prostor pod krošnjami gabrov na robu parkirnega prostora in čisto sama sem kriva, če bomo zdaj težje obračali vozila. Toda hiška bo več kot lopa, ima namreč betonske temelje in lepo novo opečno streho; stene je na gozdarsko zeleno pobarvala prostovoljka Sara.

Kaj bi moralo na taboru biti boljše? Zagotovo toaletni prostori. Ker pa gre pohlevnih ovac veliko v en hlev, smo shajali tudi z enim notranjim in enim zunanjim straniščem, s poljskim tušem, improviziranim v toplih dneh, in eno samo kabino, sicer namenjeno interni uporabi, v deževnih dneh pa smo si jo brez slabe volje delili vsi. »Nosilna kapaciteta« našega centra je dosegla zgornjo mejo, vsaj kar zadeva prenočitvene zmogljivosti in kuhinjo. Pokazalo se je, kako prav je imela arhitektka, ki je za vidrin center načrtovala dva objekta - enega v celoti za obiskovalce, drugega za delovno ekipo in goste. Ker je drugi ostal v načrtih, si zdaj pomagamo, kakor vemo in znamo.

In smo pri tako pogosto omenjani dodani vrednosti projekta, sila imaginarnem pojmu. Kako bomo ocenili novo spletena prijateljstva, prešteli večerne ure klepeta ob pivu in prleškem špricerju na terasi, ko so lučke še dolgo v noč vsem sosednjim vasem oznanjale, da se v centru nekaj dogaja? Kdo bo izmeril globino temnega avgustovskega neba, posutega z miriadami zvezd, ki jih lahko le še redkokje občudujemo, saj smo razsvetlili zadnji kotiček našega civiliziranega sveta? K našim svetilkam so prileteli redki, veliki nočni metulji. Naše sosede so bile lesne sove (samec in samica, pravi Tomaž) in skoviki, ki so se glasno mešali v naše večerne pogovore na odprti terasi. Kmalu se jim je pridružilo še godrnjanje in cviljenje polhov v vejah nad streho centra. Je srna, ki je še za dneva pripeljala svoja mladička na spodnji travnik, dodana vrednost? Kaj pa še krmežljavi klepet ob jutranji kavi v kuhinji s pekom, ko je pripeljal kruh in še tople sladke zvitke? Pa zgodba o Marjanci, mali skodrani telički, ki se je skotila v nedeljo na kmetiji, kamor smo hodili po mleko? Njihova najmlajša, petletna Lana jo je poimenovala po meni in od babice izprosila, da telička ne bo šla od hiše. Ker nam njena mama ni mogla več dati toliko mleka kot prej, sem zadrego sporočila Pomurskim mlekarnam - nemudoma smo dobili klic iz komerciale, da nam je direktorica namenila dodatno »mlečno« podporo. Marjanca pa ob maminem mleku veselo raste in napreduje. Je takšna srčna gesta plačljiva s čim drugim kot z iskreno zahvalo in povabilom na obisk, ki se je tudi zgodil? Kaj pa resnična zgodba o stari dvakrat žgani opeki, ki je najprej gradila kapelico v Križevcih, nato župnišče pod Sveto trojico na drugi strani doline, zdaj pa se je po volji župnika vrnila v Križevce - v vidrin center, kjer še naprej opravlja svoje poslanstvo?

Še dobro, da nismo dobili denarne podpore za tabor (tudi ne podpore ameriške ambasade v Sloveniji, za katero smo prosili); v katero rubriko duhamornih poročil bi sicer uvrstili vse zgodbe in pripetljaje, ki jih ne moremo izmeriti z birokratskimi metri? Tokrat bo zadoščalo pričujoče pisanje.

Vsaka stvar ima svoj konec, tudi prostovoljski tabor. V vidrinem centru sem ostala sama. In hčerin zajec, pozabljen na počitnicah. »Boste jutri še tu, šef'ca?«, me ob koncu delovnega dne vpraša Ivan, eden od mojstrov, ki dokončujejo leseno hiško. Manjka ji le še sleme. »Saj ne, da bi spet pomagali pri prekrivanju strehe... Srp bi vam nabrusil, da boste lažje naželi deteljo za zavca.« Seveda bom tu, čeprav bi morala že zdavnaj v Ljubljano. In zjutraj bom skuhala kavo, za vse.