3 - Motivacija je vse
Šele tretji delovni dan je za nami, pa me preveva občutek, da sem v centru že najmanj dva tedna skupaj. Kuhinja pod Tatjaninim budnim očesom, ki ne spregleda ničesar, teče kot namazana. Prava Martina hči je; ne more počivati niti minute in namesto popoldanskega počitka mora na potep po gozdu - po »grbanje«, seveda, saj je slišala, da že rastejo. Vrne se s polno košarico, katere vsebina bo zagotovo končala jutri v gobovi mlečni juhi s krompirjem ali ajdovo kašo (ali obojim).
2 - Vsak začetek je težak
Tabor se je konec drugega delovnega dne razmeroma pozno pogreznil v temo; samo še v mojem stolpu gori zastrta lučka in privablja nočne obiskovalce. Kar veliko jih je tu na Goričkem, kjer je nebo še temno in gosto posuto z zvezdami. Najbolj so mi všeč zeleni: elegantne tenčičarice in travnato zeleni nočni metulji, ki me, biologinjo, spravljajo v obup, ker jim ne poznam imena. Toda, bi rekel kolega algolog (ki sicer odlično pozna metulje), jaz sem za alge... Jaz pa za vidre, dodajam.
1 - Preživetje na Goričkem
Odločitev ni bila lahka. Mednarodno leto prostovoljstva 2011 je kar vabilo k organizaciji tabora prostovoljcev. »Šef'ca, se prijavimo?«, je spodbudno spraševala Tatjana. Seveda, toda kje naj dobimo denar za izvedbo tabora? »S prijavo na ameriško ambasado«, je bil odgovor hiter. Rečeno, storjeno. Najslabša kombinacija bi bila, če prostovoljce Voluntariata Slovenije dobimo, denarja zanje pa ne, sem razmišljala. No, Američani se niso izkazali. Murphy je dobro opravil svoje umazano delo...